Inštitucija prejemnica: Zespół Szkół Centrum Kształcenia Rolniczego im. Wincentego Witosa 

Področje usposabljanja: biotehniško 

Termin usposabljanja: 2. 4. – 11. 4.  2024 

Dijaki: Ajda Gortan, Barbara Šesek, Iris Zver, Katja Buh, Larisa Jeklar, Lejla Čimžar, Nejc Cuder, Nejc Vidmar, Špela Jamnik, Timotej Avsec, Tina Toman, Tomaž Petrič, Vito Sporn, Gaber Brajnik, Enya Artiček, Maruša Tomšič 

Učitelj spremljevalec: Rok Nemanič

2. 4. 2024 – 1. dan

V ponedeljek, 1. 4. 2024, smo se ob sedmih zvečer odpravili na pot iz šole proti Poljski.  

Pot nas je vodila do Maribora, čez Avstrijo in Češko. Na poti smo se zabavali s filmi, pogovori in spanjem. Komaj smo čakali na postanek, da se malo raztegnemo in bolje spoznamo.  Celo pot nas je spremljal dež in veter, a imamo odlična voznika avtobusa, ki sta nas varno pripeljala na cilj. Ko smo prispeli na Poljsko smo se najprej srečali z gostitelji, sprejel nas je učitelj Damian in pomočnica ravnateljice na šoli v Samostrzelu gospa Ewa.  Spoznali smo se z okolico, pojedli kosilo in se razvrstili v sobe. Dež je ponehal in odločili smo se, da se sprehodimo do mesta Nakło nad Notecią. Šli smo se do reke, kjer je tudi manjše pristanišče. Pot nazaj nas je vodila skozi mesto, ustavili smo se na mestnem trgu, videli smo tudi tovarno sladkorja.   

Po večerji smo imeli pevske vaje. Vadili smo poljsko ljudsko pesem Hej bistra woda.  

Vsi smo bili zelo utrujeni, zato smo šli hitro spati, a se že veselimo jutrišnjega dne. 

3. 4. 2024 – 2. dan 

Po končanem zajtrku smo se pripravili na dnevni izlet. Z avtobusom smo na pot odrinili že nekaj pred deveto zjutraj. Najprej smo obiskali lokalno tovarno Żurawia - proizvajalko živalske krme. Pridružila sta se nam še dva poljska dijaka, ki sta dan preživela z nami. Gospodar družinskega podjetja izdelovalcev krme nam je pokazal celoten objekt, v katerem pridelujejo, nadzorujejo in testirajo kakovost krme. Večina pridelane krme je namenjena športnim konjem. Prav s tem namenom je lastnik leta 2000 odkupil slabo ohranjeno konjušnico in jo preuredil. Povabil nas je na obisk konjušnice in pri njem stoječega lovskega muzeja. Obrazložil nam je zakaj so lovci v današnjem času tako pomembni tudi za ohranjanje biodiverzitete. Na istem posestvu je bil urejen še hlev, v katerem smo lahko konje tudi pobožali in izvedeli kaj več. Konji so bili na začetku na posestvi le z namenom preverjanja kakovosti njihove krme, sedaj pa prirejajo tudi lastna tekmovanja in treninge preskakovanja konjskih zaprek.  

Za kratek čas smo se usedli na avtobus in se odpeljali do Kcynia. Tam nas je z dobro voljo sprejel duhovnik in nam predstavil zanimivosti  cerkve in njenem pomenu. Na zanimiv način je pritegnil našo pozornost k poslušanju. Preko igre smo spoznali zanimivosti cerkve, pri kateri smo iskali simbole po prostorih in se s tem pozabavali.  Poleg tega pa smo si ogledali tudi križev pot, na katerem so bile freske narisane v 3D obliki. Lakota nas je kmalu prevzela, zato smo vsi že strpno čakali kosilo, ki smo ga imeli pripravljenega v lunch paketih. Vsi smo bili tako sestradani, da smo vse pojedli že na avtobusu.  

Zadnja dejavnost današnjega dne je bil obisk Alpakolanda. Tam so nas sprejeli prijazni skrbniki posestva in nam dali navodila. Navodila so bila, da se alpakam približamo počasi in jih hranimo z ravno dlanjo, da ne bi katera koga ugriznila. Izvedeli smo tudi novo zanimivost o alpakah in sicer, da imajo alpake samo spodnje zobe. Imeli smo tudi možnost jahanja konj, katere sta skrbnika vodila na vrvi. Videli pa smo tudi koze, ovce in francoskega osla, katera vrsta je na svetu zelo redka. Naj bi jih bilo samo okoli 500. Da bi se malo okrepčali in se pogreli, smo na koncu zakurili ogenj ter se sprostili. Organizatorji s Poljske so nam priskrbeli tudi hrano, ki smo jo nato pripravili na ognju. Preden pa smo se odpravili nazaj smo še malo poklepetali in se podružili.  

Po dolgem dnevu pa je le prišel čas, ko smo se odpravili nazaj v hotel, kjer nas je pričakala večerja in topla postelja.  

4. 4. 2024 – 3. dan 

Po zajtrku smo odšli na šolo Zespół Szkół Centrum Kształcenia Rolniczego in Samostrzelu. 

Tam so nas že na vhodu lepo pozdravili in sprejeli. Za dobrodošlico so pripravili nekaj osnovnih sporočil v slovenskem in poljskem jeziku: dober dan – Dzień dobry, hvala – Dziękuję, dobrodošli - Mile widziany, nasvidenje - Do widzenia. Na šoli imajo štiri različne programe: kmetijstvo, krajinska arhitektura, veterina, turizem na podeželju. 

Odšli smo dvorano, kjer smo se igrali spoznavne igre. Igrali smo pantomimo, pri kateri je cela skupina prikazovala pojem, le dva pa sta ugibala. Zatem smo odšli v telovadnico, kjer smo najprej plesali poljske plese, ki so nas jih naučili tamkajšnji dijaki. Zatem je prišel najbolj napet trenutek, Slovenija proti Poljski v odbojki. Po treh odigranih igrah so nas Poljaki vodili s 3 proti 0. Igra se je s takim rezultatom končala, a važno je sodelovati in ne toliko zmagati. Od poljskih dijakov smo se poslovili in jih obiščemo ponovno v ponedeljek. Odpravili smo se dalje.  

Po krajši vožnji smo prišli do Centra za kmetijsko svetovanje – Minikowo. Razkazali so nam svoje laboratorije in nam prikazali postopek analiziranja mlečnih vzorcev.  Obiskali smo sosednjo stavbo, kjer je kuhinja in učilnica namenjena poučevanju in usposabljanju tako mladine, kot tudi odraslih. Tu organizirajo tečaje kuhanja, pečenja, hrambe živil, priprave tradicionalnih jedi. Sledil je ogled posestva, površin, kjer prirejajo sejme s kmetijsko mehanizacijo in razstavami vseh vrst živali. V njihovem demonstracijskem centru so nam predstavili njihove večje dogodke, sejme, razstave in druženja. Velik del njihovega delovanja je svetovanje kmetom, izobraževanje kmetov. Ob slovesu so nam podarili kozarček njihovega medu.  

Danes smo imeli bolj pozno kosilo. Po kosilu smo odšli peš v mesto in si ogledali zgornji del mesta, kjer je tudi trgovsko središče.  

Za večerjo smo bili prijetno presenečeni, ker na meniju ni bilo hrenovk ali paradižnikove juhe, temveč ... nekaj drugega ... vedno pa nam paše njihova grška solata ... jutri pa novim doživetjem na proti ...  

5. 4. 2024 – 4. dan 

Danes smo najprej obiskali lokalno kmetijo, ovčjo ogrado Broniewo. Imajo približno 600 ovac petih različnih pasem. Na eni strani ograde so bile ovce z mladički, starimi samo nekaj tednov. Vsaka ovca, ki je imela svojega mladiča je imela na hrbtu številko, po kateri tudi prepoznajo mladiče.  Ovce strižejo dvakrat na leto, enkra na leto jim postrižejo kremplje, parklje. Ko je zunaj lepo vreme, se ovce lahko prosto gibljejo iz ograde na travnik. Nekatere ovce so bile ravno postrižene, druge so imele debel kožuh.                                                                               

Pot smo nadaljevali do podjetja Agroland. Tam so nas prijetno pogostili in najprej preko prezentacije predstavili njihovo podjetje, njihovo delovanje. Peljali so nas skozi delavnice in njihove delovne prostore. En del dejavnosti je strojni del, kjer testirajo kmetijske stroje, delajo izboljšave in tudi proizvajajo kmetijske stroje. Drugi del pa vsebuje raziskave na področju analize prsti ter rastlin. V ta namen imajo manjši laboratorij, ki mu rečejo dirty lab. Svoje kmetijske stroje prodajajo po celotni Evropi in tudi v azijski del.

Popoldan po kosilu smo si ogledali družinsko kmetijo z govedom, mlekarsko kmetijo. Zanimivo je, da družina izvira iz Nizozemske. Upravljajo z veliko kmetijo, kjer imajo 700 krav molznic. Ravno v času našega obiska je prišel na svet teliček. Videli smo krave vseh starosti. Videli smo majhne teličke v posebnih boksih. Na dan pridelajo 7000 litrov mleka. Da lahko postorijo vse delo, imajo zaposlenih še 25 delavcev. Gradijo tudi novo molzišče, ki bo robotizirano.

Zvečer smo imeli skupno druženje ob glasbi. Najprej smo vadili poljsko tradicionalno pesem Hej, Bystra woda in nato še slovensko Kje so tiste stezice. Nadaljevali smo s karaokami in tudi plesom.

6. 4. 2024 – 5. dan 

Po zajtrku smo šli na sproščen sprehod po mestu Nakło nad Notecią, ki nam je v teh dneh postalo že prav domače. Nato smo si šli ogledati bazen, kjer se bomo v prihodnjih dneh tudi kopali. Kopališče se imenuje Naquarius, po naših sklepanjih, zaradi imena mesta. Nazaj smo se vračali skozi manjši park. Opazili smo zanimivost ob cestah in sprehajalnih poteh – rumene zabojnike z mivko. Naši poljski vrstniki so nam povedali, da so namenjeni posipanju ceste. Na Poljskem uporabljajo mivko, pri nas pa pesek. Del poti smo šli skupaj, potem so nekateri odšli v hotel, nekateri pa so do kosila še raziskovali mesto.

Po kosilu smo se dijaki družili po sobah in uživali naš prosti čas, po precej pestrih preteklih dneh. Nekateri dijaki so proste ure preživeli bolj produktivno, z delom za šolo in pisanjem poročil za projekt. Večerjo smo imeli, kot običajno, ob 19.00.

Po večerji je sledil glasbeni večer, kjer smo se učili že našo drugo poljsko pesem Bębenek. Večer smo zaključili sproščeno z karaokami.

7. 4. 2024 – 6. dan 

Po zajtrku, smo se odpravili v mesto Bydgoszcz.

Najprej smo si gledali muzej mila in zgodovine umazanije, kjer smo milo izdelali tudi sami. Izvedeli smo kakšen je bil odnos do higijene skozi zgodovino. V enem od obdobij v zgodovini so imeli so združene sanitarije in med potrebami so celo debatirali. Preden so spoznali toaletni papir, so se brisali z gobico na palici. Zadnji uporobnik je gobico moral očistiti. Zaradi slabe higijene je razsajalo veliko bolezni, prišle so razne kuge in epidemije. Namesto, da bi se umili, so smrad zakrili s parfumi. Izpadle lase so nadomestili z lasuljami polnimi nesnage. Določeni moški so se namazali z blatom, ki so ga nato, pomešanega z znojem, s posebnim pripomočkom strgali s sebe, ter ga podarili ženskam, kot masko za pomladitev kože. Muzej je bil majhen in urejen. Imel veliko starih predmetov oz. pripomočkov umivanje ter pranje: kad, lesene pralne stroje, strgala za odstranjevanje blata s kože, ribežen za pranje perila...

Sledil je ogled mesta. Mesto je staro in zelo urejeno, v njem živi 600 000 ljudi. Nekatere stavbe v mestu so zgrajene iz rdečih opek, ter lesenih tramov. Tu so bila včasih skladišča za pridelke, ki so jih pripelajli v mesto z ladjami. Mesto obdaja reka Brda, ki tvori tok Mlynsk, na katerem smo imeli tudi voden ogled. Čez reko je napeta vrv na katerem je kip (Človek, ki prečka reko) v spomin na vstop Poljske v Evropsko unijo 1. maja 2004. Po reki Brdi se lahko tudi peljemo z ladjico in si ogledamo mesto z druge perspektive.

Po ogledu smo imeli prosti čas v lepem parku. Bilo je zelo vroče, zato smo se lahko ohladili s sladoledom. Na koncu smo si še ogledali živalski vrt, kjer smo poleg vseh imenitnih živali videli tudi losa, ki ga v slovenskem živalskem vrtu nimamo.

8. 4. 2024 – 7. dan

Dan se je začel z dobrim zajtrkom.  

Odpravili smo se v šolo Zespół Szkół Centrum Kształcenia Rolniczego im. Wincentego Witosa, kjer smo imeli različne delavnice skozi katere so nam dijaki ter učitelji predstavili njihov način pouka in področja za katera izobražujejo (veterina, krajinska arhitektura, kmetijstvo, turizem na podeželju). Prva delavnica je bila v laboratoriju, pod mikroskopom smo gledali živalske preparate. Sledila je predstavitev pouka v učilnici za veterinarje. Naredili smo ultrazvok psičke Bobiju, spoznali pripomočke za delo veterinarja in stopili tudi v mini laboratorij, kjer izvajajo preglede krvi ter druge analize. Tam smo srečali hišno želvo, ki se je prosto sprehajala po prostoru. V naslednji delavnici so nas sprejeli dijaki iz programa krajinske arhitekture. Izdelovali smo cvetličarske izdelke, vmes poklepetali o njihovih in naših izkušnjah iz šolskih klopi. V četrti delavnici smo sestavljali sestavljanko Poljske, na zanimiv način. Imeli smo več »postaj« v razredu, na vsaki »postaji« nas je čakala druga naloga. Ko smo nalogo uspešno opravili, smo prejeli en kos sestavljanke. Bilo je dinamično in poučno. Delavnico smo zaključili s kvizom na tablicah, na temo Glavna mesta v Evropi.  

Vsi smo nestrpno čakali igro odbojke. Maksimalno smo bili motivirani, da premagamo poljske dijake. Imeli smo dobrega trenerja; motiviranega, zagnanega, a mu manjka še malo trenerskih izkušenj… Žal so zmagali Poljaki. Domač teren jim je bil pisan na kožo. Nam pa je ravno teren povzročil nekaj preglavic, da nismo uspeli pokazati vseh svojih adutov. Z našim vrhunskim trenerjem; ki bo še izpilil svoje trenerske veščine, z vsemi našimi skritimi aduti in na domačem terenu; bodo poljski dijaki ob ponovnem srečanju videli, kaj je dobra ekipa.  

Po kosilu v hotelu smo se peš odpravili do bližnjega bazena. Preden smo šli v bazen, sta nam učitelja športne vzgoje iz gostujoče šole pokazala atletski stadion. Ko je naš trener videl žogo na nogometnem igrišču, ga nihče več ni ustavil, tekma je kar spontano stekla. Bila je tekma med dekleti + trener (PS naš učitelj glasbe, ki bi bil poklicni nogometaš, če ne bi bil glasbenik) in fanti. Zmagala so seveda dekleta s kapetanom na čelu. Po razgreti tekmi smo uživali v bazenu, v plavanju, spuščanju po toboganu in savni.  

Na poti iz bazena smo se ustavili na osnovni šoli v bližnjem kraju, kjer smo se srečali z znanim ženskim pevskim zborom. Skupaj smo se naučili novo poljsko pesem, športna dvorana je odmevala od naših ritmov in energije. Bilo je čudovito.  

Bil je dolg, aktiven in poseben dan…Zaspali smo z mislijo na novo tekmo v odbojki…ali pa lahko v nogometu, glede na kompetence našega trenerja…bi nam kazalo bolje… 

9. 4. 2024 – 8. dan 

Danes smo obiskali mesto Torun.   

Najprej smo pogledali muzej znanosti. Muzej ima 6 nadstropij in v vsakem od njih druge tehnične dosežke znanosti oz predstavitve življenja na zemlji ter v vesolju. Predstavljeno je delovanje vesolja, planetov, videli smo primere gravitacije, potovanja zvoka, sestavo in delovanje človeškega telesa, moč vode in izkoristek te moči v namen pridobivanja energije ter še mnogo drugega.   

Pot smo nadaljevali do starega mestnega jedra v Torunu.  

Ogledali smo si spomenik in rojstno hišo Nikolaja Kopernika (astronom, matematik, zdravnik; znan po tem, da je v središče postavil sonce – zemlja kroži okoli sonca). Mesto ima veliko cerkva v značilni rdeči fasadi, obdano je z obzidjem. Na sprehodu skozi mesto, smo se ustavili ob obzidju pri stolpu, kjer je bil včasih ženski zapor. Stolp se je zaradi mivke na kateri stoji delno ugreznil ter nagnil in sedaj stoji nekoliko upognjeno. Skušali smo se postaviti ob njegov zid, a je bilo kar težko.   

Popoldan smo obiskali še muzej medenjakov. Tam so nas lepo sprejeli, nam predstavili izdelavo (ingverjevih) medenjakov. Po predstavitvi smo tudi sami izdelali medenjake. Pripravljeno testo smo v rokah zmehčali, ga oblikovali v kroglo in ga povaljali (da ni bil tanek kot palačinka). Premazali smo ga z oljem, izbrali model, testo položili vanj, ga pritisnili s prsti ob oblike modela. Oblikovano testo smo obrezali z lesenim nožem in ga dali v peč za 10 min. Pokazali so nam tudi, kako so včasih izdelovali medenjake in kako jih danes. Predstavili so kako lahko okrasimo medenjake z različnimi oblikami in napisi.   

Tudi danes je bil vroč »poletni« dan.  

Po večerji smo nekateri šli na krajši tek, drugi pa na krajši sprehod.  

10. 4. 2024 – 9. dan 

Danes smo se za začetek dneva odpravili na občino Sadki, kjer smo spoznali župana.

Župan nas je lepo pozdravil in predstavil njihovo občino. Občina ima 7000 prebivalcev in je za poljske razmere relativno majhna občina.

Lokalna folklorna skupina nam je predstavila njihove tradicionalne plese. Predstavili so tudi njihove narode noše. Skupaj smo se učili nekaj korakov treh plesov. Tudi mi smo njih naučili nekaj korakov naših narodnih plesov. Bilo je zelo aktivno, veselo, zabavno.

Čakala nas je pogostitev z njihovimi tradicionalnimi jedmi. Zanimivi so okusi, ki so nekoliko drugačni od naših. Za njih je tradicionalna paradižnikova juha, ki je mi nismo toliko vajeni.

Po pogostitvi so nam pripravili delavnico z glino, kjer smo izdelali svojo rožico.

Bili so zelo gostoljubni in prijazni, zato je bilo druženje zelo prijetno in sproščeno.

Popoldan nas je obiskala novinarka lokalnega radia. Bila je učiteljica glasbe in je bila navdušena nad našim petjem ter igranjem instrumentov.  

Večer smo zaključili z druženjem, petjem in plesom.

11. 4. 2024 – 10. dan 

Zjutraj smo pojedli še zadnji zajtrk na Poljskem.  

Po zajtrku smo spakirali vse kovčke in jih dali na avtobus.  

Pred hotel pa nas je prišel iskat poljski avtobus, ki nas je peljal do šole v Samostrzelu.  Na šoli so nam pripravili program. Učitelj Damian je predstavil zgodovino sodelovanja med občinama in tudi šolama. Ena od dijakinj iz Poljske je zapela solo pesem. Monika Rant, naša pomočnica ravnateljice, je na kratko preletela naša doživetja na izmenjavi, naše vtise in nova spoznanja. Po zaključku uradnega programa so nas pogostili s torto. Zraven smo spili kavo ali sok in še poklepetali med seboj, obujali spomine. Poslovili smo se z željo, da se kmalu ponovno srečamo.  

Pot smo nadaljevali z našim avtobusom. Na poti domov, smo se po pet urni vožnji pripeljali do koncentracijskega taborišča Auschwitz. Tam nas je počakal vodič in nam razložil nekaj pravil pravilnega obnašanja po taborišču, vstop je tudi varovan s pregledom obiskovalcev. Vodič nam je predstavil kompleks taborišča, kako je potekalo življenje in delo v taborišču. Obiskali smo nekaj zgradb, kjer so bili vidni kupi ostankov postriženih las, obutve, kovčkov ... Obiskali smo krematorij z vidnimi odprtinami na strehi skozi katere so ljudi ubili in jih kasneje tudi zažgali. Po ogledu Auschwitza nas je avtobus zapeljal do Birkenauja. Tam so gradili tabore, ki so razdeljeni  na moški in ženski del z otroki. V lesenih barakah je ˝živelo˝ od 700 do 800 ljudi v hujših pogojih kot v Auschwitzu. Zaradi mraza, blata, miši in podgan, slabe higiene je veliko taboriščnikov umrlo že pred usmrtitvijo. Težko si je predstavljati vse te grozote, naj nam bodo v opomin, da se kaj podobnega ne zgodi več.  

Po končanem ogledu Birkenauja smo imeli zadnjo postojanko na Poljskem, kjer smo tudi večerjali.  

Po večerji pa smo se odpravili na pot proti domu, ki nas je vodila čez Češko in Avstrijo. Šoferja sta nas varno pripeljala čez prelaz Ljubelj skozi Tržič in do šole. 

Tako smo v petek, 12. 4. 2024, zaključili našo izmenjavo na Poljsko...vtisi in doživetja pa bodo z nami živela še naprej... Bilo je poučno in lepo.