Instagram Facebook Google+ Linkedin Kontakt

Sečoveljske soline


SEČOVELJSKE SOLINE

Naravovarstveni tehniki smo si 23. 9. 2008 na ekskurziji ogledali Sečoveljske soline. Na pot smo odšli pripravljeni, saj smo se pred tem pri modulu Ekosistemi, ekoremediacije in dejavnosti v prostoru dobro pripravili na ekskurzijo. Na sami ekskurziji smo reševali delovne liste, pri pouku pa je sledila tudi analiza. Soline niso zanimive samo kot ekstremen ekosistem na stiku morja in kopnega, imajo tudi dolgo in zanimivo zgodovino.

 

 

Kratka zgodovina solin

 

Kdaj in kako so nastale soline na severnih obalah Jadrana, ni znano, prvi znani zapis pa jih omenja leta 804, ko so bile še majhne in v lasti samostanov. Virov o solinah je po beneški zasedbi vedno več. Benetke so pridelovanje soli omejile na določeno količino, ki pa se je le počasi večala. Vso sol, dovoljeno po beneških omejitvah, je odkupoval solni urad beneške vlade. Odvečno sol so legalno prodajali kranjskim trgovcem po kopnem. V 14. stoletju so v Piran poklicali nekaj solinarjev z otoka Pag, ki so slovenske solinarje naučili pridelovati dobro in kvalitetno sol, zaradi česar so se Piranske soline naglo širile. Benetke so poskušale zajeziti razvoj solin s prepovedjo gradnje novih naprav in trgovine s Kranjci, zaradi česar se je razmahnilo tihotapstvo po morju, ki so ga solinarji vzdrževali do konca 17. stoletja, in ga Benečani niso mogli preprečiti in zaustaviti.

 

Do 20. stoletja so bile soline v lasti zasebnikov, plemiških in premožnejših družin, cerkva in samostanov, sol pa so prodajali državnemu monopolu. Veliki gospodarji solin niso obdelovali sami, temveč so za delo najemali poklicne solinarje in njihove družine. Sklepali so ustne pogodbe, ki so imele večjo vrednost kot pisne. Solinar je bil odgovoren za delo, žetev in prodajo soli, dogovarjal se je z lastnikom in imel stanovanjske pravice v solinarskih hiši. S prihodom v soline je solinar prevzel skrb za ves solni fond, kar je vključevalo tudi popravljanje nasipov in bazenov, v delovno razmerje pa je spadalo tudi zimsko delo in jutranje delo na gospodarjevem polju. Za plačilo so prejeli polovico pridelane soli. Zadnja leta avstrijske nadvlade pa se je stanje nekoliko spremenilo, saj so solinarji prejeli plačilo ob koncu leta in le za pridelano sol. Razmere v solinah pa so se občutno spremenile v času Italije in fašizma. Uvedli so urnik od 8 do 16 ure, plačan osemurni delavnik in temeljit nadzor solin.

 

 

ŽIVLJENJE SOLINARJEV

 

Za odhod celotne družine v soline je bil predviden 24. april, praznik sv. Jurija. Takrat je bilo na piranskih ulicah zelo živahno, saj so ljudje prenašali svoje imetje na obalo, kjer so vse stvari preložili na ladje, s katerimi so se odpeljali do solin. Življenje v solinah je potekalo po nenapisanem, a točno določenem urniku. Medtem ko so možje in otroci delali na polju in v solinah, so ženske prale perilo, obdelovale majhen vrtiček okoli hiše, pekle kruh, kuhale in hodile po vodo tudi do 3km daleč. Značilna solinarska hrana so bile ribe, jedli pa so tudi morske pajke, polže in školjke, veliko zelenjave in solinskih rastlin, skoraj vsak dan pa sta se na krožnikih znašla tudi riž in polenta. Možje so ob nedeljah hodili v Piran in tam nakupili živež za naslednji teden, odšli na občino zaradi uradnih opravkov in postorili kaj v domači hiši. Glavni razlog pa je bila sprostitev pri igri, saj so radi balinali in igrali karte.

           

Življenje v solinah je bilo težko in naporno, vendar so si znali vzeti čas tudi za počitek in zabavo. Nekatere solinarske hiše so imele prostore za balinanje, kjer so se zadrževali predvsem moški. Starejši ljudje in otroci pa so se odpravili na ribolov, kjer so si pripovedovali legende in zgodbe. Obhajali so veliko praznikov, ki so bili predvsem godovi raznih svetnikov. Za največji solinarski praznik pa je veljal 24. avgust, praznik sv. Jerneja, ko se je glavna sezona v solinah že zaključila. Takrat so postavili velik semenj, na katerem se je veliko plesalo, dobro jedlo in pilo, balinalo in tekmovalo v različnih igrah, med katerimi so bile najbolj zanimive plezanje na zasmoljen drog, dirke s kolesi, skakanje z vrečami in tombola.

 

Martina Jeklar, 1.n