Kulturni bazar v Cankarjevem domu
V četrtek, 31.3.2016 je bil v Ljubljani v Cankarjevem domu kulturni bazar. Predstavila se je kultura in knjige. Mestna knjižnica Kranj in naši dijaki so predstavili primer medgeneracijskega branja ob knjigi Svetlane Aleksijevič Černobilska molitev. Nesreča v Černobilu je predstavljena z vidika različnih ljudi, ki so tam živeli, bili žrtve posledic, utrpeli grozo selitve, izgube in bolezni najbližjih. Pripovedujejo znanstveniki, navadni ljudje, filozofi, politiki, kmetje, učitelji, starši, otroci…..
V dvorani Lili Novy smo predstavili pogovor o knjigi lanskoletne Nobelove nagrajenke. Knjiga je navdušila občinstvo in obogatila bralce. Pogovor o prebrani knjigi je vedno zanimiv, kadar združimo mlajši in starejši pogled na knjigo je učinek še večji. Mladi prispevajo navdušenje, čustveno zagretost, starejši to oplemenitijo z izkušnjami in modrostjo. Tako se nehote prepleta mladost z zrelostjo in takšno učenje je najbolj učinkovito.
Kaj je povedala Urša:
»Pretresla me je zgodba gasilca v nesreči v Černobilu. Obravnavali so jih kot sevajoče objekte, ki si niti ne zaslužijo nege ob umiranju. Žena je bila noseča. Priborila si je dovoljenje, da mu stoji ob strani, čeravno je njen otrok ob rojstvu umrl zaradi prevelikega sevanja.. Prepovedano je imeti nekoga rad. Tam je nosečnica nespametnica, kaj ne veš, da bo otrok spaka. Tudi če bo, ga bom imela rada.«
Anamarija je izjavila: »Rodila se je deklica z eno samo odprtino. Njeno življenje je bilo le v bolnišnicah. Pogovor s starejšimi nam odpre čisto nova obzorja. Zelo mi je bilo všeč.«
Starejša gospa: »Otroci so se igrali smrt. To je bil del njihovega vsakdanjega življenja. Nesreče v Černobilu se vsi spominjamo. Tisto poletje sem rodila sina. Priporočali so nam, naj bomo čim več v stanovanjih. Nismo nabirali gob in borovnic. Ko smo izvedeli za nesrečo, smo obdelovali vrtove. Zelenjavo smo pojedli. Mislim,da imamo posledice tudi mi. Ko danes gledaš umrle in bolne, je to večinoma rak«.
»Čakali smo Gorbačova, da nam po povedal novice, nas seznanil z nesrečo. Kot boga smo ga gledali. Pa je rekel le, da se zadeve umirjajo, da imajo stvari pod kontrolo. Lagali so nam. Politična elita je uživala jod in jedla boj zdravo hrano. Nam so ponujali le izjemne količine vodke. Pravijo, da res zmanjša posledice sevanja ali pa je zgolj ubila strah, ki se je naseli v nas. »
»Za to bo nekdo odgovarjal, čez 50/60 let . To je kronika prihodnosti. Preživeli smo Stalinove čistke in Leningrad. Mislil sem, da se kaj hujšega ne more storiti. Pa se je. To je tihi ubijalec, ki ne izbira žrtev. In ni mu videti konca. »
»Pričel sem fotografirati, ker mi je zmanjkalo besed. Mnogo slik,filmov, pripovedi so uničili. Tudi pričujoča knjiga je bila napisana že leta 1997, pa so jo v celoti dopustili objaviti šele leta 2006. Avtorica zaradi spornih objav pogosto živi tudi v tujini.«
Vseeno so Ukrajinci ohranili humor, čeprav črni. Ena od zgodb pravi takole:
» Iz zapora pobegne zapornik. Skrije se v območju radiacije. Prijeli so ga. odpeljali so ga k dozimetrisotm. Tako se je svetil, da ni bil ne za v ječo, ne za k ljudem.«
»K nam so prišli prijatelji. Ko so opazili, da imamo v stanovanju že goste, so vprašali, od kod pa so? Iz Černobila. Obrnili so se in odšli. »
Danes po v Černobilu ponujajo radiacijski turizem….Človeška neumnost res nima meja….
Dijaki, ki so se udeležili srečanja so bili: Martin Myland, Urša Kerč, Anamarija Rožič, Urška Humar, Vanessa Šalamun, Taja Lipnik Urana.
Mentorica Mojca Logar