Instagram Facebook Google+ Linkedin Kontakt

RAZISKOVALI SMO POTENCIALE OBČIN ŠENČUR, PREDDVOR IN OBČINE CERKLJE


Zaščitena naravna dediščina Preddvora

26.8.2022 smo odšli na terensko delo v občine Šenčur, Cerklje in Preddvor. Na območju je mogoče zaradi ugodnih naravnih danosti gojiti različne kulture, kot so leska, sladki krompir, zelišča in dišavnice, aronija... 

Te kulturne rastline so lahko osnova za različne poslovne ideje povezane s prehrano, zdravjem, lepoto...

 

Sladki krompir je pri nas malo znana trajnica katere gomolji imajo visoko prehransko in zdravilno vrednost. Čeprav poimenovanje, ki izvira iz angleškega govornega področja (»sweet potato«), spominja na navadni krompir, pa ti dve rastlini nimata nobenih morfoloških podobnosti. Sladki krompir namreč pripada isti botanični družini, to je slakovkam, kot vrtni slak, medtem ko je krompir član družine razhudnikovk, kjer mu družbo delajo jajčevci, paprike in paradižniki. Poudariti pa je treba, da gomolji sladkega krompirja vsebujejo skoraj dvainpolkrat več vitaminov in kalorij kot krompir.

 

Sladki krompir je tropska rastlina kratkega dne, kar pomeni da v naših klimatskih pogojih cveti od poznega poletja do zgodnje jeseni. To dejstvo pa ima za posledico, da se iz kratko cvetočih živobarvnih cvetov, ki po obliki spominjajo na cvetove slaka, ne razvijejo semena oziroma plodovi. Zato smo prisiljeni v vegetativno vzgojo rastlin iz potaknjencev.

 

Približno 30 dni po presajanju se začne debeljenje nekaterih korenin, ki postopoma dobivajo obliko gomoljev, ki na koncu dosežejo težo tudi do enega kilograma.

 

Pri nas ga na prosto lahko presajamo šele po 15. maju. Sladki krompir uspeva praktično na vsakem tipu tal, še najbolj pa mu godijo rodovitna, peščeno-ilovnata in blago kisla tla. Na mineralnih, predvsem pa na peščenih tleh je zelo priporočljivo gnojiti z organskim gnojilom, kot je na primer prepereli kompost. Okvirne gnojilne norme so od 0,6 do 1 kg dušika, od 1,0 do 1,5 kg fosforja in od 1 do 2 kg kalija na sto kvadratnih metrov površine tal. Predvsem moramo biti pazljivi pri gnojenju z dušikom, saj preveč tega elementa v tleh spodbuja rast vrež na račun gomoljev. V praksi se najpogosteje uporablja kombinirano mineralno gnojilo NPK 7-20-30.

 

Še boljše razmere za rast dosežemo, če pred presajanjem poganjkov tla prekrijemo s črno polietilensko folijo, ki preprečuje rast plevela.

 

Potaknjence najlažje dobimo iz spečih brstov, ki poženejo iz drobnih in zdravih gomoljev. Slednje položimo v zaboj z vlažnim peskom ali mivko in pri tem pazimo, da se zaradi morebitnih okužb, med seboj ne dotikajo. Temperaturo substrata v zaboju vzdržujemo pri 25 do 30 ℃. Ko so poganjki oziroma potaknjenci dolgi okrog 20 centimetrov jih previdno odtrgamo od gomolja. Iz enega gomolja lahko dobimo tudi do 20 potaknjencev. Potaknjence presadimo v setvene platoje in po približno mesecu dni so »sadike« s koreninsko grudico godne za presajanje na prosto. Posadimo jih na razdaljo od 30 do 50 cm v vrsti in od 100 do 120 cm med vrstami. S poznejšo oskrbo rastlin, razen občasnega zalivanja, ni veliko dela.

Pridelek pospravimo pred pojavom prvih slan, ker rastline zaradi svojih genetskih lastnosti ne prenehajo z rastjo vse dokler imajo zelene liste. Zrelost lahko najenostavneje preverimo z rezanjem vrež, iz katerih se v tehnološki zrelosti pocedi gost bel sok.

 

Nekaj dni pred izkopom je priporočljivo odstraniti nadzemni del rastline, tako da postane kožica na gomoljih bolj trdna. Ranjeni gomolji pa se bodo najhitreje zacelili, če jih za teden dni pustimo pri temperaturi okrog 30 ℃ in pri 85 do 90-odstotni zračni vlagi. S tem postopkom povečamo vsebnost sladkorjev in učvrstimo kožico gomoljev, ki so tako manj podvrženi okužbam in poznejšemu gnitju. Če nimamo na razpolago primerno ogretega prostora, gomolje enostavno zložimo na večji kup in jih pokrijemo z listjem, kjer se zaradi intenzivnega dihanja dvigne temperatura, listnati pokrov pa zadržuje vlago.

 

Na kvadratni meter površine pridelamo okrog tri kilograme gomoljev. V plitvih pladnjih jih pri temperaturi od 12 do 15 ℃ lahko hranimo do pol leta.

 

Leska je razširjena v območjih zmerno kontinentalne klime in v sredozemskem klimatu, prilagojena pa je tudi ostrejšim razmeram. Med sadnimi vrstami začne cveteti kot prva – pri nekaterih sortah in v ugodnih letih lahko že konec decembra ali v začetku januarja. Zaprti cvetovi, tako moški kot ženski, prenesejo razmeroma nizke temperature: tudi do - 18 °C. Med polnim cvetenjem pa pozebejo pri – 2 °C do – 8 °C. Poškodbe od mraza so odvisne od prehranjenosti rastline in od časa trajanja kritičnih temperatur.

Cvetni prah zadrži kalivost pri temperaturi – 2 °C, les leske pa v času dormance prenese tudi do – 30 °C. Na kalivost cvetnega prahu negativno vpliva tudi visoka zračna vlaga med prašenjem mačic. Leska se opraši že februarja ali marca (odvisno od sorte), do oplodnje pa pride od 3 do 4 mesece kasneje. Za topa je potrebna povprečna dnevna temperatura od 9 do 14 °C.

 

Leska najbolje uspeva na srednje težkih, peščeno-ilovnatih tleh s pH   6 – 8. Slabo pa prenaša kamnita, siromašna, suha tla in visoko podtalnico. Rastlina ima plitev koreninski sistem, zato je redna in zadostna oskrba z vodo preko cele rastne sezone velikega pomena. Pomanjkanje vlage se zlasti odraža na velikosti jedrc oziroma izplenu. Pri izrazitem pomanjkanju lahko pride celo do odpadanja plodov ali njihovih deformacij. Največ vlage potrebuje med intenzivno rastjo (maja in junija). V celem letu zahteva najmanj 800 mm padavin. Leska je izrazit, zato temu primerno izbiramo lege. Najbolj primerna so jugovzhodna, zahodna in jugozahodna pobočja gričev, z nagibom od 25 do 30 %. Neustrezne so lege s stalnimi mrzlimi vetrovi, saj ji med cvetenjem škodujejo premočni vetrovi, ki preveč izsušijo brazdo pestiča, ki tako postane nesposobna sprejemati cvetni prah. Ob večjih vodnih površinah ali na ugodnih zavetnih legah lahko lesko sadimo do nadmorske višine 600 m, sicer pa je v celinskem delu Slovenije pridelava lešnikov uspešna do nadmorske višine 400 do 500 m (vir: Solar, 2004).

 

Slovenski sadni izbor iz leta 2019 priporoča naslednje sorte in selekcije:

- seznam A (priporočene povsod po Sloveniji za tržno pridelavo lešnikov): `Istrska dolgoplodna leska`, `Ennis`, `Merveille de Bollwiller`, `Tonda di Giffoni` in `Daria`.

- seznam B (sorte, ki jih sadimo kot izbrane opraševalke sort iz prve skupine ali sorte, ki jih je potrebno še dodatno preizkusiti v proizvodnih nasadih): `Fertile de Coutard`, `Butler`, `Segorbe`, `Tonda pacifica`, `Corabel`, `Negret`, `Pauetet`, `Gunslebenska leska`, `Riccia di Talanico`, `Tonda gentile delle Langhe`, `Halska leska`, `Istrska okrogloplodna leska`, `Torino št. 119`, `Lewis`,`Clark` in `Fercoril-Corabel`, `Negret`, `Pauetet` in `Feriale`.

 

Aronijo kot sadno vrsto uvrščamo med jagodičevje. To je bujno rastoči grm, ki v višino zraste do treh metrov. Lahko pa jo cepimo na jerebiko in jo vzgojimo kot drevo. Zreli plodovi, ki jih lahko uživamo kot presno sadje, predelane v sok, kompot  ali marmelado, vsebujejo antociane, flavonoide, tanine, vitamin C, B itn. Plodovi zorijo konec avgusta.

 

Uspeva na vseh tipih zemljišč in nadmorskih višinah, zato je zelo nezahtevna in neobčutljiva za gojenje. Primerna je tako za domači vrt, kot za večje plantažne površine – nima škodljivcev, odlično prenaša tako mraz kot vročino (od – 40 do + 40 stopinj Celzija), je neobčutljiva na onesnaženost in bolezni, uspeva tudi na revnih, kamnitih tleh. Ravno zato jo lahko pridelujemo povsem ekološko, brez kemičnih preparatov.

Priprava parcele je sestavljena iz osnovne obdelave, kar vključuje oranje na globino okoli 30 cm in brananje ali rahljanje, s katerim poravnamo in zdrobimo površinski sloj. Presaditev je najbolje opraviti takoj, ko prinesemo sadike iz vrtnarije. Pred saditvijo se priporoča pognojitev parcele z NPK 15:15:15 mineralnim gnojilom, 500 – 600 kg/ha ali 50 – 60 g na jamico. Pozneje priporočamo, da se gnojilo pomeša z zemljo, da ne bi prišlo do neposrednega stika z žilami koreninskega sistema. Na ta način se preprečujeta morebitno sušenje rastlin na začetku zaradi močnih koncentracij mineralnih soli. Če se uporablja posušen hlevski gnoj, 40-50 t/ha, je potrebno količino NPK mineralnih gnojil zmanjšati za polovico. V času vegetacije je potrebno površino gnojiti z NPK 8:16:24 ali podobnim gnojilom, okoli 500 kg/ha letno. Ker aronija raste počasi, se lahko gnojila uporabljajo v trakovih, hkrati pa privarčujemo z gnojilom.

 

Sadilna razdalja: pri ročnem pobiranju plodov 3 m med vrstami in 1,5 m med sadikami, pri strojnem pobiranju so razdalje večje (4 m x 0,80 m). Priporočljivo je, da vrste potekajo v smeri sever-jug. Sadike posadimo v jame s premerom od 20 do 30 cm.

 

Med rastjo je priporočljivo izrezovanje starejših vej. Da se grm bolje obraste mlade poganjke krajšamo na tri do pet brstov. Grme v poletnem času zaščitimo z mrežo, ker so plodovi priljubljena hrana ptic (vir: Doria, 2015).