Instagram Facebook Google+ Linkedin Kontakt

Provansa in Katalonija


Provansa in Katalonija

Letošnja izbirna strokovna ekskurzija nas je vodila po Provansi in Kataloniji.  Po Rimu, Parizu, Londonu, Amsterdamu, Dunaju in Berlinu, je bila letošnja izbira Katalonija in Provansa. Ob 22. uri smo se v torek, 17.3.2015, podali na pot. Zaželeli smo si lahko noč, jutro pa nas je v soncu pričakalo že na Ligusrski obali. Občudovali smo morje in strme stene, kjer so na terasah steklenjaki in rastlnjaki z  zgodnjo zelenjavo in sadjem. Še malo in že smo se vozili mimo Nice, Monaca in prvi postanek parfumerija v Ezu. Na prvi pogled se mi je zdelo, kot da smo v domači žganjarnici, saj so bili kotli natanko podobni. Destilacija, priprava in pri nas teče žganje, tam pa eterično olje, s katerega seveda naredijo parfum ali toaletno vodico.  Sonce in morje so pogoj za uspevanje mediteranskih zelišč, ki jih takole predelajo. Spoznala sem, kdo je nos. Strokovnjak za »degustacijo« parfumov. Vsako senzorično ocenjevanje od ljudi terja, da svoje telo obvladujejo, torej ne kadijo,  ne jedo težke hrane, ne pijejo, se ne naslajajo v spolnosti… vse to zato, da imajo svoj vonj in telo v dobri kondiciji za razlikovanje, in ocenjevanje parfumov.

Ustavili smo se v Cannu in si ogledali mondeno pristanišče, ki je seveda znano po filmskem festivalu. Slaščičarji so občudovali čokoladnice in markonije, vsi skupaj pa tržnice in marine. Res, tukaj je doma denar. 

In že smo se približali reki Roni, ki se v delti izliva v morje. Pri tem ustvarja naplavine in mešanje morske in sladke vode ustvarja poseben ekosistem, ki mu pravimo mokrišče. Danes smo dolžni varovati mokrišča s posebno Ramsarsko konvencijo, ker v teh »mlačvarah« živi mnogo več rastlin in živali, kot v drugih ekosistemih. Bili smo se ravno pravi čas, da smo se izognili komarjem, sicer pa smo si ogledali farmo bikov, kamarških konj, ki so se tudi prosto pasli po močvirju in seveda tukaj je doma tudi flamingo. Žal so vsi spali, le velik obcestni kip nas je nagovarjal, da je tukaj njihova domovina. Nočitev v obcestnem motelu -  pohvalili so nas, da smo bili zelo pridna skupina.

Naslednji dan smo bili že v Španiji. Prva postaja je bil muzej Salvadorja Dalija. To pa je bil posebnež. Gala, Dalijeva pregrešna muza, je prva knjiga, ki jo bom brala, ko bom imela prosti čas. Prav nič ni običajnega. Ta pa je tako poseben, da v muzeju kar gledaš. Pogosto se pojavijo predali, odprti, taki in drugačni. Mislim, da je sovražil, da bi kogarkoli in karkoli tlačili v predale. Bojda se je poljubljal le enkrat in slika ženskega obraza je prostorska kompozicija….

Ves čas smo spremljali vegetacijo, seveda pa botanični vrt ni smel manjkati. Naš se je imenoval Pinya de Rosa. Kaktusi in dateljnove palme so vsi prinešeni iz Amerike, Mehike. To je posledica kolonializma in španskega kraljevanja Latinski Ameriki. Različne pinije in drugi borovci pa so seveda tu doma. Pa hrast plituovec in oljka, in dišavnice….Sedaj bom pa v šoli bolj poznala tole sredozemsko drevje in rastje. In že smo bili v Lorett de Maru, ker smo spali. Zvečer smo si ogledali prave viteške igre. Kakšna dobra domislica. Umetno postavljen grad in zaigran turnir. Čisto pravi, vitezi, dame, dvorni norčki in večerja. Brez pribora. Dobili smo celo kuro, krompir in juho. Vse smo jedli kar z rokami. Potem pa še flamenko. Ples in strast.

Naslednji dan Barcelona. Monjic in žičnica, ki vodi tja čez morje, mogočen Kolumbov kip. Prvi ogled je bil štadion Camp nov. Kdo bi si moslil, da bom kdaj stala na tem največjem nogometmen štadionu v Evropi. Res je velik. Slačilnica ima džakuzi, za domačo ekipo kar bazen in masažne mize. Pred prihodom na štadion se v kapeli igralci lahko priporočijo katalonski črni Mariji z Monseratta. To me je presenetilo. Potem pa preko tunela vstopiš na štadion. Verjamem, da to igralce zasvoji in opije od slave in navdušenja množice. S komentatorskega mesta pa je pogled veličasten. In muzej. Vsi najlepši goli in prizanja in sodobna tehnika. Pa še trgovina, kjer za en originalni dres lahko plačaš več kot 100 evrov. Kupila sem ponaredek.

Potem pa Gaudi. Če je Ljubljano zaznamoval Plečnik, je Barcelono Gaudi. Ni maral ravnih linij in ostrih kotov. Torej je vse vijugasto in zavito. Najdaljša klopca na svetu in hiša kamnolom in mozaiki, kuščarji in znamenito stopnišče. Res je cull. Vse to je prak Guel. Seveda je največja njegova znamenitost Sagrada familia. To si bom ogledala naslednjič. Potrebovala bi vsaj pol dneva časa in se predhodno najavila, sicer bi čakala v vrsti za vstop tudi dve uri. Veličastna je. In največji akvarij v Sredozemlju, kjer se sprehajate med morskimi psi in najbolj znan prebivalec akvarija riba z imenom Nemo. Veliko jih je. Sprehodili smo se tudi po Rambli in videli tržnico. Zelo je barvita in pisana. Prav takšna kot je Sredozemlje s soncem in morjem. Zvečer smo se podali na spektakel vode, barve in glasbe …to so pojoče fontane na Katalonskem trgu. Ko poslušaš ta ples ob Mercurjevi Barceloni bi kar tam malo postal. Mi pa smo šli na večerjo, ker smo jedli paeljo in tortiljo. In potem, čisto pravi flamenko. To je bila pa res strastna in drzna predstava. Petje, kitara, violina in ples. Še bom prišla v Barcelono.

In sledila je »očarljiva« 21 urna vožnja domov. Ustavili smo se v Monacu. Tu pa je denar doma. Fantje so zavzdihnili ob pogledu na ferrarije in druge lepotce, vse je čisto in dovršeno.

Še bi šla, čeprav je bilo naporno.

 

                                                                                              BC - jevka